Pohod s starši

Pa je za nami še eno uspešno druženje s starši in otroki obeh skupin – Račke in Delfini. Tokrat smo se odpravili na popoldanski pohod po Parenzani iz smeri Dekanov proti Bertokom.

Hoja nam ni povzročila nobenih težav, saj v vrtcu ogromno prehodimo in bi si zato vsi otroci z zaslužili veliko medaljo.

Med potjo smo malo poklepetali, se družili in takoj prišli na pol poti, kjer ni manjkalo balonov. Pot nazaj je minila kot bi mignil, napočil je čas za malicoooo.
Res je, malica je poseben ritual, ki nikakor ne sme manjkati na takih dogodkih.
Sproščeni, ne gledoči na uro, smo se poslovili in odšli v svoje domove. Računamo, da kaj takega kmalu ponovimo.

Materinski dan

Za nami je še en poseben dogodek, za katerega smo prepričani, da se bo našim mamicam pošteno vrezal v spomin. Prejšnji teden smo namreč pripravili kar dva nastopa ob materinskem dnevu, enega starejši in drugega mlajši otroci. Tokrat smo med občinstvo povabili res samo mamice, očetom pa smo predlagali, naj mamice po našem nastopu razveselijo s posebno večerjo. Upamo, da so se prepustili domišljiji ter izkoristili čas za razvajanje naših najpomembnejših članov družine. Mi smo svoj del naloge opravili, mamicam narisali velike nasmeške na obraze in poskrbeli tudi za kakšno solzo sreče. Verjetno vas že razganja od radovednosti, kaj tako posebnega smo pripravili, kajne? Na kratko vam opišemo dogajanje, za vizualno predstavo pa si lahko pomagate s pripetimi fotografijami.

Mamice smo najprej povabili v prijetno okrašeno in prirejeno igralnico, kjer jih je pričakalo romantično vzdušje ob soju veliko svečk. Ko so se udobno namestile, smo otroci oddeklamirali ter odpeli pripravljeni program, tematsko primeren naši starosti in seveda razlogu druženja. Aplavz in nasmehi so nam dali vedeti, da smo svojo nalogo opravili več kot odlično! Kaj drugega pa bi nam mame lahko vrnile, ko pa smo jih tako lepo razveselili! No, nastop seveda ni bil vse – postregli smo jih z okusnimi slanimi srčki, takšnimi in drugačnimi mafini, slastnimi jagodnimi žepki, čokoladnimi srčki ter s sadnim čajem za povrh. Sladkanje s takšnimi dobrotami je bilo najbolj zanimivo verjetno ravno nam, majhnim »natakarjem«. Druženje smo zaključili z objemanjem z mamicami, potem ko smo jim dali v vrtcu izdelana darilca ter vsaki po eno vrtnico.

Svoje spomine na nastop naj zaključimo s hvaležnostjo mamicam za vsak objem, poduk in trenutek časa, ki si ga vedno znova z veseljem utrgajo, da nam lepšajo vsakdan ter nas pripravljajo na nove izzive. In kateri izziv bo naslednji? Kdo ve, vam sporočimo, ko ga bomo izpolnili!

 

Obisk starejših občanov

Ves teden so otroci in starši v vrtec nosili igrače, ki jih otroci ne potrebujejo več. Za njih smo imeli načrt.

V četrtek, po malici, smo se peš iz Kopra odpravili proti Olmu. Obiskali smo dom starejših občanov. Pripravili smo jim nastop s pesmicami in deklamacijama ter jim tako popestrili ta dan. Po toplem sprejemu so otroci razdelili svoje igrače gledalkam – prevladovale so gospe:). Igrače so dobile nov dom.
Našega obiska še ni bilo konec, saj so nam pripravili ustvarjalno delavnico, kjer so starejši z mlajšimi izdelali dolgo papirnato verigo, s katero bodo okrasili hodik. V sobi smo si napolnili želodčke s košaro polno mandarin in sokom, se poslovili in si obljubili sodelovanje tudi v prihodnje.
Naš obisk  je dosegel svoj namen: igrače so dobile novega lastnika, mi pa smo naredili nekaj lepega. Del sebe smo delili z drugimi.

Medenjaki

Kako najlažje razveseliti ljudi? Ja s piškotki, seveda.

In  to smo na sončen decembrski dan tudi naredili. V košarice smo pripravili medenjake, ki smo jih spekli dan prej in se odpravili po Kopru. Najprej so se s piškotki posladkali otroci italijanskega vrtca, zatem pa smo proti tržnici počasi praznili naše košarice. Ljudje so bili nad dejanjem navdušeni, prav vsi so pohvalili piškotke, nam pa je bilo resnično toplo pri srcu. Otroci so bili deležni zahvale, lepega nasmeha in prijaznih besed – z majhno pozornostjo so ljudem polepšali dan.
Nekaj trenutkov smo namenili tudi počitku in …medenjakom… njam, njam… kako so nam teknili :).
Veseli smo, da smo se s košaricami medenjakov odpravili med ljudi – posladkali so se tako starejši kot tudi mlajši. Cilj dosežen.

Pohod na Kokoško

Napočil je čas, da uresničimo prvi del našega projekta Kokoška v štirih letnih časih, zato smo v tem tednu z Delfinčki odšli na izlet – pohod na Kokoško. Avtobus nas je odpeljal v vas Lokev, nato pa smo se peš odpravili proti Kokoški.

Po poti smo opazovali jesensko listje – pisane barve, posušene in odpadle liste, šipek ter grm z brinovimi jagodami . Pobližje smo si ogledali mah, ga potipali in ugotovili, da je res mehak. Na lubju smo opazili velike madeže in tako spoznali lišaje. Med drugim smo se naučili, da lišaji rastejo samo tam, kjer je čist zrak.

Pot proti Kokoški je bila polna odpadlega listja, kar smo izkoristili za igro, na drugi strani pa je tu varnost, zaradi česa smo naš pohod predčasno prekinili in se obrnili nazaj.

Navkljub vsemu nismo bili do ničesar prikrajšani. Cilj projekta ni bil doseči vrh, pač pa to, da smo imeli  priložnost  opazovati jesen v naravi, se igrati z listjem, slediti odtisom konjskih kopit v blatu, se navduševati nad lovsko opazovalnico in od bližje videti lipicanca.

Izlet smo, kot nam je v navadi, zaključili z malico iz nahrbtnikov, nato pa smo odhiteli proti avtobusu. Se že veselimo izleta številka 2, ko bomo opazovali zimo. Sneeeeg, prihajamo!

Sadna žurka

Da smo v lanskem šolskem letu pojedli 26 tort, ni nobena skrivnost. Vsak otrokov rojstni dan smo izkoristili za sladkanje kar v obeh skupinah z domačo torto, ki jo je spekel naš kuhar. Kako da ne, ko pa je bila vedno tako okusna.

Letošnje šolsko leto bo praznovanje rojstnega dne malo drugačno – imeli bomo Sadni žur. Starši bodo iz sadja oblikovali željeno skulpturo, ki jo bodo sestavili s svojo kreativnostjo in domišljijo, mi pa bomo vse to pojedli.

Za nami je  že prvo praznovanje rojstnega dne, od pojedine, ki je bila čudovita za oči, še bolj okusna za naše želodčke, pa ni ostalo skoraj nič. Iz goji jagod, brusnic, rozin, datljev, suhih marelic in sliv, mandarin, jabolka, kivija, pomaranče ter banane je nastala današnja umetnija. Odlično, ni kaj!

P.S.:

Starši lahko dobijo super ideje tudi na Pinterestu.



Končni izlet

V letošnjem šolskem letu smo si kot enega glavnih ciljev zadali veliko gibanja in dejavnosti, povezanih s tem področjem vzgojnega dela. Hodili smo na pohode, opravili več izletov na kmetijo in drugam v naravo, na podoben način pa smo si želeli šolsko leto tudi zaključiti. Zato smo v četrtek, 12. 6., staršem in otrokom priredili krajši pohod po enem delu Parenzane.

Dobili smo se na parkirišču tovarne Lama, od koder smo polni dobre volje in pričakovanja krenili na pot. Predvsem so se je veselili otroci, saj so jih čakale štiri postaje z različnimi nalogami, za vsako opravljeno nalogo pa so dobili štampiljko. Kdor je zbral vse 4 štampiljke, je prejel darilce in se veselil njegove uporabnosti. In katera “igrača” otrokom vedno nariše nasmeh na obraz? Milni mehurčki, seveda! 🙂

Na poti so otroke navduševali tudi baloni, s katerimi so bile označene postaje. Otroci so pridno opazovali okolico, da ne bi zgrešili katere od zanimivosti, ki jih je čakala na postaji. Dejavnosti na postajah pa so bile zelo različne: od izvedbe desetih počepov za razgibavanje, petkratnega obračanja okrog svoje osi ter poskusa dotika nosa z jezikom, pa do štetja do 7 v italijanščini in imenovanja dveh živali na sliki, in sicer v angleščini. Za starejše otroke so bile naloge prava mala malica, mlajši pa so si štampiljko prislužili že s tem, ko so prispeli do naslednje postaje – “mala malica” pa jih je čakala ob vrnitvi na začetno točko. No, ta malica je, kakor se spodobi, pričakala prav vsakega udeleženca pohoda. Vsem malim pohodnikom seveda čestitamo za še en opravljen pohod, staršem in osebju vrtca pa za uspešno zaključeno šolsko leto!

Želimo vam čim več lepih trenutkov na počitnicah in vse dobro do septembra, ko se račkino kolesje ponovno zavrti s polno paro. Srečno!

 

Obisk zavetišča

V zadnjih dneh junija smo z otroki skupine Delfinčki odšli na vsakoletni obisk zavetišča v Sv. Antonu. Zgrabili smo priložnost in si pred tem ogledali zbirno mesto kosovnih odpadkov in z zanimanjem opazovali velikanske kupe odsluženih hladilnikov, plastičnih, železnih in lesenih izdelkov, televizij in jogijev.

Končno je napočil čas, da lahko zbrano hrano odnesemo živalim v zavetišču. Že drugo leto zapored so starši skupaj z otroki zbrali lep kup hrane, katere so bili v zavetišču zelo veseli. Ogledali smo si razmere, v katerih živijo kužki in muce, ki čakajo na svojega lastnika. Oskrbnica nam je povedala nekaj žalostnih zgodb, mi pa smo ugotovili, da je žival kot mi – otrok, ki potrebuje stalno pozornost. Pobožali smo nekaj kužkov in se počasi poslovili, saj je napočil čas malice iz naših nahrbtnikov in vožnje z avtobusom proti domu.

Bilo je lepo in poučno. Starši, z otroki ste lepo vabljeni v zavetišče, kjer lahko vsakodnevno sprehajate pse. Živali vas bodo vesele.

Dr. Aleksander Zadel: „Da je pospravil igračo, sem vztrajal 45 minut“

Vtis starša

Vrtec Račka je organiziral predavanje psihologa Aleksandra Zadela na temo, kako otroku postaviti meje.

„Ne vem, kaj naj naredim! Moj otrok, namesto, da bi jedel, hrano razmetava naokoli!“ se je pridušala mlada mamica. Kako naj hčerki kaj prepovem, ne da bi jo pri tem spravila v jok?“ je spraševala druga. „Pa saj ne želimo imeti otrok, ki bi vedno ubogali,“ je razmišljala tretja. „Moj triletnik me sploh nič ne uboga! Red je samo, če je tata doma,“ pa je bila skoraj obupana četrta. Vprašanja mamic (maloštevilni očki so raje poslušali :)) so se v ponedeljek pozno popoldne v predavalnici Središča Rotunda  kar usula na  psihologa Aleksandra Zadela, ki se je odzval povabilu Vrtca Račka.

Čeprav so starši upali, da bodo iz predavateljevih ust slišali magično formulo, ki bi rešila njihove vzgojiteljske težave, pa so bili odgovori slišati zelo preprosti, pravzaprav, zdravorazumski. „Če malček razmetava hrano, se mu jo vzame in bo moral počakati do naslednjega obroka. To pomeni, da v vmesnem času tudi ni sladoleda ali sladkarij,“ poudari Zadel. Če se otroku česa ne pusti, je to zanj neprijetno, zato morda joka, a mora spoznati, da ne more biti  le tako, kot si on želi,“ je razložil. Glede otrok, ki vedno ubogajo, pa je zatrdil, da je ta starševska bojazen odveč. „Otrok v družini, kjer ima ljubezen, preizkuša meje in je veliko bolj neubogljiv kot, denimo, v vrtcu,“ je podučil. Ravno obratno pa velja za tiste otroke, ki živijo v neurejenih razmerah; ti so doma čisto pridni, saj bi vse naredili, da bi bili deležni vsaj trohice ljubezni, drugje pa se razdivjajo. „Če triletnik mame nikoli ne uboga, je to zato, ker ve, da si to lahko privošči, medtem ko je, denimo, oče veliko bolj dosleden,“ je med  drugim še pojasnil psiholog.

Prav doslednost igra ključno vlogo, ko gre za vzgojo, otroku je treba pojasniti, kakšna so pravila in od njih ne odstopati, pri tem pa se po njegovih besedah raje izognimo kaznovanju ali nagrajevanju. Merjenje moči z otrokom, če že do tega pride, pa naj se ne konča s popuščanjem starša. Tako nekako bi povzela predavateljeve najpomembenjše misli. „ Da je moj otrok pospravil igračo, sem najdlje vztrajal 45 minut. To je moj osebni rekord,“ je dejal Zadel, sicer oče šitirih otrok.  Predavanje, ki se je zavleklo precej čez predvideno eno uro, je zahvaljujoč številnim duhovitim primerjavam, minilo kot bi trenil. Ko sva se z možem vrnila domov, kjer sta naju v družbi babice čakala najina dveletnica in skoraj štiriletnik, pa sva kaj kmalu ugotovila, da nama je lahko teorija že jasna, v praksi pa naju čaka še veliko dela! 😉

Nataša Čepar

 

Aleksander Zadel je doktor psihologije, zaposlen kot direktor Inštituta za osebni razvoj Corpus, Anima, Ratio. Soustanovil je kadrovsko agencijo Competo. Je pobudnik in soustanovitelj Oddelka za Psihologijo, na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in tehnične vede, na Univerzi na Primorskem.